Obrazi na poti mojega formiranja

Izpovedi tihotapca pomenov iz zakladnice nemške literature

Važno je, da pomen zgrabiš in ga mimo vseh pasti preneseš na drugo stran tako, da tam nihče ne more reči, da ni pravi. Da mi je to večinoma uspevalo, gre zasluga mnogim obrazom, ki so mi stali ob strani, mi tako ali drugače pomagali, da sem tihotapil bolje in bolj prave pomene, da sem zajemal iz globinske strukture in opuščal površinsko, da sem prevajal delovanje teksta in ne zgolj tekst, da sem se ogibal praznega teka besed, preobilja znakov, da sem prevajal z vživljanjem v literarno situacijo izvirnika in ne s papirja, da sem spoznal, da pomen zveni in zven pomeni, da sem se spraševal, kako bi avtor svoje sporočilo izrazil v slovenščini ... in nenazadnje so zaslužni za to, da sem se sploh lahko kalil ob delu te vrste, da so me bodrili z opogumljajočimi in spodbudnimi sodbami o mojem delu ... tudi zaradi njih sem obšel večino pasti, v katere se prevajalec lahko ujame.

Popotovanje se je začelo na terasi študentskega doma v Ljubljani, kjer sem ob koncu študija germanistike in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani na odeji poskusno prevajal odlomek iz Hessejeve Siddharte. Kar tako, v zvezek in za pokušino, prepričan, da najbrž nimam dovolj talenta za literarno prevajanje, vendar pa z romantično predstavo o lepem početju. Da me je povleklo na prevajalsko pot, je povezano s posebnimi okljuki usode, botrovalo pa jim nagnjenje. Že v zgodnji mladosti me je vleklo h knjigam, k avtorjem, kot so bili: France Bevk, Jules Verne, Karl May, Walter Scott, Mark Twain, Henrik Sienkiewicz, Tone Seliškar, Brane Dolinar, Janko Kersnik, Josip Jurčič, Fran Saleški Finžgar, Anton Ingolič, Prežihov Voranc ... S tem so bili najbrž položeni temelji: intuitivni čut za slovensko literarno izreko, ki je daleč od uradnega jezika. Ko sem potem stopil na prevajalsko pot, so bili odločilnega pomena spodbudni odzivi; da sem vztrajal na njej, pa so v veliki meri zaslužni tudi avtorji, prevajalci in uredniki, ki so mi na njej odpirali oči in vrata. Ta zapis posvečam tistim med njimi, živim ali preminulim, ki so me posebej zaznamovali, ob katerih sem se najbolj formiral.

Na svojih začetkih lahko omenim več manjših prelomnih točk: najprej sem nekaj kratkih zgodb odnesel na Radio Slovenija, v roke uredniku Dragu Bajtu, in tam po objavi dobil od njega spodbudno mnenje in povabilo, naj še kaj prinesem. Od tam me je pot pripeljala do pesnika Ivana Minattija, urednika pri Mladinski knjigi, ki mi je dal prevesti neki mladinski roman. Sledila je zelo poučna »delavnica« pri edinstvenem fenomenu slovenskega prevajanja Janku Modru (žal moram njegovo edinstvenost na tem mestu pustiti ob strani), ki me je povabil k sodelovanju pri nobelovcu Carlu Spittelerju, a me je prej preizkusil. Poskusno sem prevedel prvih dvajset strani iz romana. Šele potem me je angažiral. In veliko sem se naučil v tej delavnici pa tudi še pozneje od njega, najpomembnejše za mojo nadaljnjo pot pa je bilo, da sem njegovih stališčem intimno pritrjeval. Ko je, kakor je znal, rekel: to je papir ali pa to pa ni nič, sem vedel, da ima prav, in se skoraj čudil, da tega nisem že sam opazil. Danes bi rekel, da je šlo za prazen tok besed, za izbiro nenaravne dikcije, za šolski namesto za živ jezik. Je pa pri meni opažal neko zdravo strukturo, tako nekako je rekel, in nemalokrat je tudi pristavil: lejga fanta in to je bila njegova največja pohvala. Seveda je bila šola te vrste velika spodbuda zame za naprej. Naslednja važnejša postaja na mojih začetkih je bil Tone Pavček, urednik pri Cankarjevi založbi, ki me je na Modrovo priporočilo angažiral za sodelovanje pri monografiji Naši na tujih tleh. V predalu hranim nekaj njegovih navdušenih vrstic, ki mi jih je poslal ob mojem prevodu pisem slovenskega misijonarja v Ameriki Bernarda Smolnikarja, sodobnika Franceta Prešerna ˗ iz nemščine v nekakšno prešernovsko slovenščino 19. stoletja. Oprl sem se na Prešernova nemška pisma in skušal v prevodu najti njim soroden antikvarni izraz. Prvo zares tehtno literarno delo pa mi je ponudil karizmartični Aleš Berger, urednik pri Mladinski knjigi. On me je angažiral za prevod romana Poslednji svet Christopha Ransmayrja in mi s tem ponudil avtorja z najbolj muzikalnim slogom med vsemi, kar sem jih kdaj, takrat ali pozneje, prevajal. Ransmayr zares piše tako, kakor da hoče v svoji prozi udejanjiti znameniti zahtevi Nietscheja in Benjamina, ko govorita o kakovostnem slogu v prozi. »Takt dobrega prozaista« – je denimo zapisal Nietzsche – »je pri izbiri sredstev v tem, da se do skrajnosti približa poeziji, a da nikoli ne prestopi vanjo...« Podobno tudi Benjamin: »Iz periode, ki je metrično koncipirana in naknadno na enem samem mestu pretrgana v ritmu, nastane najlepši prozni stavek, kar si jih je mogoče misliti...« In ujeti v prevodu to glasbo, to ritmično valovanje Ransmayrjeve pisave mi ni bilo pretežko, ker tekste že od nekdaj dojemam tudi kot glasbo besed.

Z vsakim solidnim prevodom malo dozoriš, odpre se ti nekaj dotlej neznanih registrov v slogovnem asortimanu, s katerimi skušaš zadostiti originalu. Včasih tudi cela paleta naenkrat, kakor se je meni zgodilo ob srečanju z Novalisom. Nekaj njegovih Himen nóči sem sprva prevedel za Radio Slovenija, potem še nekaj več za Novo revijo, na kar me je isti Aleš Berger pri Založbi Mladinska knjiga povabil, da prevedem izbor iz Novalisa za ugledno zbirko Kondor. Tu sem predstavil celotne Himne noči, njegov romantični roman Heinrich von Ofterdingen in izbor iz njegovih Fragmentov. Knjigo sem naslovil z njegovim verzom Svet so sanje, sanje svet (izid Mladinska knjiga 1995). Ta prevod je bil velika šola iz prevajanja reglementirane lirike, najtrši oreh pa so bile prav njegove Himne. Novalis je umrl leta 1802, značilna silhueta njegovega obraza pa me spremlja v čisto posebni faseti možganov, ki jo bo, če se malo pošalim, čisto nazadnje načela senilnost.

Za Novalisom stopi predme obraz Libuše Moníkove, Čehinje in nemške avtorice, leta 1994 nagrajenke Vilenice za veliki roman Fasada, ki sem ga prevedel za to priložnost. Roman govori o Češki kot pozabljeni veliki kulturi za železno zaveso. Spominjam se pomenka s pisateljico v Ljubljani in njene opazke, da je več prevajalcev narobe prevedlo neko cinično repliko v romanu, ki je bil sicer preveden v več evropskih jezikov. Neki govorec v romanu se v pogovoru o začetkih 2. svetovne vojne na Poljskem cinično izrazi, da »se bo Anglija bojevala do zadnjega Poljaka«, oni pa so prevedli, da se »bo Anglija bojevala za zadnjega Poljaka«.

V tem času sem se tudi vse bolj problemsko poglabljal v prevajanje. Spraševal sem se, zakaj tako jasno čutim ali vem, da je določena možnost boljša od druge, pa tega ne znam strokovno utemeljiti. Začel sem temeljito študirati teorijo ter si med prevajalsko prakso delati zapiske primerov te vrste. Plod desetletnega ukvarjanja s to temo je bil zaključek magisterija na ljubljanski Filozofski fakulteti s tezo Temeljni aspekti in principi teorije literarnega prevajanja (knjižna izdaja pri Študentski založbi 2001). Pri tem mi je obzorja širila in me podpirala odlična profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani Neva Šlibar, ki me je pozneje pripeljala tudi do doktorata na germanistiki. Bral sem veliko teorije, največ so mi dali Jiři, Levý, Anton Popovič, Stepan Barhudarov, Jurij Lotman, Eugene Nida, Fritz Güttinger, Norbert Hoffmann, Gideon Toury, Albrecht Neubert ... Raymond van den Broek, José Lambert, Ranko Bugarski ... Dobil sem vtis, da Nemci in evropski Vzhod (Čehi, Slovaki, Srbi, Hrvati, Rusi) globlje razumejo probleme književnega prevajanja od teoretikov angloameriškega sveta.

Naslednji obraz, mimo katerega ne morem, ko opisujem pot svojega formiranja, je gigant iz Weimarja, Goethe. Z nobenim drugim avtorjem se nisem toliko ukvarjal in na tako različne načine kot s tem velikanom nemške in svetovne književnosti. Najprej je to bil njegov razvojni roman Wilhelm Meisters Lehrjahre (Učna leta Wilhelma Meistra, Mladinska knjiga 1998), potem izbor iz njegove lirike (Mladinska knjiga 2001) in nazadnje izbor iz njegove obsežne avtobiografija Dichtung und Wahrheit (Poezija in resnično, Študentska založba 2007). Še intenzivneje sem se z Goethejem ukvarjal v okviru svojega doktorata kot pisec disertacije Fenomen Goethe: Njegova estetika in poetika med originalom in slovenskim prevodom (zagovor Filozofska fakulteta v Ljubljani 2011, kot monografija izšlo leta 2012 pri Založbi Literatura). V tem času sem bil deležen 3 štipendij Goethe-Gesellschaft v Weimarju in tam prebil skupaj tri mesece. Pri tem me je kot nekakšen nesojeni mentor izjemno podpiral takratni predsednik Goethe-Gesellschaft v Weimarju in pozneje njen častni predsednik Werner Keller. Za kipec Goetheja, ki sem ga v spomin dobil od Goethe-Gesellschaft, sem se mu takole zahvalil s travestijo slavne Goethejeve Gingko Biloba:

Dieser Goethe*, der vom Norden
Seinem "Jünger" anvertraut,
Ist mir heimlich liebgeworden,
Wohl erwischt' mich dessen Hauch!

Ist es ein lebendig Wesen,
Das sich in sich selbst getrennt?
Sind es viele im Überwesen,
Das als JWG man kennt?

Solche Fragen zu erwidern
Fand ich längst den rechten Sinn,
Doch verraten solche Liedern,
Welch ein armer Jünger seins – ich bin!

Naslednji obraz, ki me je trajno zaznamoval, je Franz Kafka. Nobenemu drugemu avtorju njegovega časa ni uspelo na tako pronicljiv način upodobiti ogroženosti sodobnega človeka v tehniziranem birokratskem svetu in v svoja dela položiti tako prepričljive izkušnje o grotesknih razsežnostih modernega življenja ter njegovih razmerjih moči. Kafkov pripovedni postopek je spretna, skoraj realistično natančna klinična diagnostika, ki je daleč od blagozvočnosti in ki med jasnim orisom niza natrgane pomenske vozle – močna žarišča identifikacije, ki se jih ne da do kraja razložiti in v katerih pomensko sled se včasih skoraj ne upamo stopiti. V času od 2008 do 2012 sem v okviru zbranih del Franza Kafke za Založbo Beletrina prevedel celotno Kafkovo kratko prozo v 4 knjigah. Na Kafkovem simpoziju, ki je leta 2012 sledil, sem se posvetil »Prevodnim implikacijam Kafkove pisave v perspektivi slovenskega prevoda«. Na simpoziju sem srečal Rainerja Stacha, ki je bil takrat sredi pisanja danes znamenite najobsežnejše Kafkove biografije (dokončno izšla leta 2014), s katero se je Stach doslej ne le nedosegljivo poglobil v Kafkovo človeško in umetniško naravo, temveč tudi izpričal lastni literarni talent.

Velik občudovalec Franza Kafke je bil W. G. Sebald, zelo specifičen avtor, ki mi je pošteno prirasel k srcu. Imponira mi njegova dokumentarna proza, globoka predanost snovi, obsedenost z detajlom, zapisanost arheologiji spomina, pa načitanost, sposobnost vpletanja različnih dejstev iz sveta zgodovine, znanosti, kulture, in všeč mi je seveda njegov slog, to nizanje dolgih in preciznih period, v katerih zapleta in spet najčisteje razpleta najbolj zamotane miselne niti. Prevedel sem njegovo zbirko novel Izseljeni (Die Ausgewanderten), njegovo potopisno prozo Saturnovi prstani (Die Ringes des Saturn) in njegov roman Austerlitz. Ta me je povsem prevzel. Ko me je urednik Mitja Čander prosil, naj nekaj zapišem za zavih knjige, sem nehote zapadel v Sebaldov slog: Nenavadno besedilo. Ne pusti ti zlahka do sebe, kot nikomur ne pusti do sebe Austerlitz, ta močna in pretresljiva človeška figura. Restavrator si, prevajalec, ki luščiš spod ometa naključne in usodne, presunljive in ganljive ... etape njegovega življenja. Počasno in minuciozno je to delo, mozaična pripoved se kot veriga zaokroženih, malodane amorfnih segmentov nalaga v zavest; šele ko si pri koncu, slednji oživijo, se celostno presvetljeni sprimejo v živo organsko pripoved. O profesorju Austerlitzu, človeku brez porekla, njegovem begu pred samim seboj, a tudi njegovem končnem spopadu z lastno usodo. Šele ko spraskaš zadnji omet z duhovne freske zapletene osebnosti in stopiš nekaj korakov stran od čudaške slikarije, jo začutiš in zaznaš v vsej njeni impresivni veličini ...

Med vsemi mojimi prevodi ni nobenega, ki bi imel z Angelom pozabe (Engel des Vergessens) primerljivo družbeno odmevnost. Avtorica Maja Haderlap, ki je zanj prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann, pozneje pa še druge nagrade, se je med več možnimi prevajalci odločila zame. Ob delu sem čutil toliko večjo težo odgovornost, saj Maja Haderlap zelo dobro razume slovensko, in se vedel, da mi bo čez hrbet škilila v besedilo najstožja kritičarka. Angel pozabe je družbeni roman, ki tematizira tragično in groteskno zaznamovanost slovenske koroške skupnosti v času in prostoru. In je hkrati družinski avtobiografski roman, v katerem neprikrita avtobiografska kronika avtoričine družine poživlja družbeno problematiko in ji daje globljo avtentičnost in doživetost. Pripoved je filigransko tkanje, ki gani in presune s tiho govorico, z ganljivim orisom tragične nemoči in iz vojnih travm izvirajoče groteskne nebogljenosti koroških Slovencev kot državljanov drugega reda. Temeljni prevodni problem je bil, kako ujeti v prevodu mehkobne lirizme Majine govorice, ohraniti ekonomično milino te melanholije? Kako poustvariti lirične nanose, ki bodo delovali jezikovno enako elegično, mehko in elegantno, iznajti prepričljivo in avtentično tiho govorico o zamolčanih stvareh. Zapišem lahko, da sva se z avtorico zelo dobro ujela, da sva imela več delovnih delavnic, v katerih sva rešetala prevod, in da je bila z tekstom zelo zadovoljna.

Na tem mestu bi moral nadaljevati s Petrom Handkejem, Thomasom Bernhardom, Robertom Schneiderjem, Arnom Geigerjem, Stenom Nadolnyjem, Erichom Friedom, Eugenom Rugejem, Josefom Winklerjem, Norbertom Gstreinom, Lutzom Seilerjem, Evo Menasse, a se moram omejiti; tudi največje nemške klasike, ki sem se jim veliko posvečal prva leta, a tudi pozneje (Heinricha Heineja, Adalberta Stifterja, Friedricha Schillerja, Theodora Fontaneja, E.T.A. Hoffmanna, Günterja Grassa, Friedricha Dürrenmatta, Jureka Beckerja, Heinerja Müllerja) moram žal pustiti ob strani. A tudi njim velja moj dolg, k vsakemu posebej sem hodil v učno delavnico iz vaj v slogu.

Veliko dolgujem stanovskim tovarišem za odpiranje oči ob debatah v Društvu slovenskih književnih prevajalcev in pod njegovim okriljem. S prav posebno hvaležnostjo pa se na tem mestu spominjam vseh »komplicev« na svoji samotni tihotapski poti (predvsem urednikov in lektorjev), na kateri lahko na vsakem koraku padeš v roke »obmejni policiji«, ki te lovi pri stvarnih napakah, zastranitvah, praznem teku besed, formalnem prestavljanju, kalkiranju ... Za mnogo tlakovcev, ki so mi jih položili pred noge, da mi ni bilo treba skoz robidovje, za mnogo odprtih vrat hvala nekaterim že omenjenim, poleg njih pa tudi Francu Kattnigu, Mitji Čandru, Bojanu Žalcu, Zdravku Duši, Petri Vidali, Zoji Skušek, Nedi Pagon, Branimirju Nešoviću, Evaldu Flisarju in Jani Bauer, Marti Kocjan Barle ...