Pisat problem prevajanja | Iskat problem prenašanja jezika

I.

Moja naloga je, da moram do konca avgusta napisat esej.

V moji glavi pa vem da je pretežno kaos, ki ga niti sama ne razumem, ampak vseeno vsake toliko časa postavim nekaj fragmentov, ki so vsaj približno obvljadljivi, v ogrodje poezije, ki se mi zdi, da to dopušča.

Zato torej zgolj poskušam napisat nekaj, kar bo postavljeno v zaporedje fragmentov v približni dramaturški trikotnik, tak šolski trikotnik. Uvod jedro zakluček. Čeprav ne verjamem v zaključke. Samo povem.

Zadnje mesece imam spet pred sabo poezijo Walta Whitmana in spet je julij, kot je bil julij, ko sem finiširala Leaves of Grass, Liste trav, novi prevod, ki je izšel nekaj let nazaj. Zdaj je pred mano, zato ker je prva izdaja Listov trave pošla, in bo v ponatis dodano par novih prevodov. Song of the Open Road, Crossing Brooklin Ferry, For You, etc.

Že dva dni imam naloopano Emahoy Tsege Mariam Gebru. Balad of the Spirits, če sem bolj natančna. En sam komad. In mogoče sem se zato usedla in začela tole »problematiko«.

Odločila sem se, da bodo Whitmanovi citati ostali v angleščini. Sama raje berem v izvirnem jeziku, če ga le malo znam. Ker si ponavadi nekaj, česar ne razumem, sploh posamezne nerazumljive besede, razlagam po svoje. Poskušam ujet, izgivarjat besedo, lovim njeno zvočnost, dokler ne najdem njene ustreznice v svojem jeziku. Najraje se ne trudim razumet, ampak sprejet. In se v tem, kar sem sprejela, prilagodit neznanemu, sploh če je to, kar si predstavljam udobno in znosno in čarobno in skrivnostno. Skoraj, za las, popolno.

Na primer random verz iz pesmi Crossing Brooklyn Ferry za začetek:

Which fuses me into you now, and pours my meaning into you?

Ta stavek odmaknjen iz celote povsem elegantno direktno odpira vprašanja, ki si jih ves čas zastavljam. Ne samo, ko med prevajanjem razmišljam, kdaj se zgodi, da se znajdem 200 let nazaj sredi vrveža Brooklyna, ne samo, ko stojim na trajektu in gledam odblesk večernega sonca na penastih valovih, ki jih za sabo pušča ladja. Ne, ko gledam v oči moških in žensk pod senčniki na palubi niti ko z njimi spregovorim besedo, dve, sredi njihovih opravil na polju ali ob makadamski cesti, ki pelje do kop sena sredi poznega avgusta. Temveč zmeraj. Ko odlašam s prevodom, ker se mi zatakne pri eni sami besedi, ampak jo vseeno razumem, čeprav se še noče zapisat. In vlačim to besedo po več dni s sabo naokrog. Kar mi beseda na golem začetku, preden prenese pomen, ponuja, so samo podobe in razumevanje, nobene momentalne rešitve v celem stavku. In iz fragmentiranih podob ujeti besedo --- to pri meni lahko traja zelo dolgo.

Tako dolgo, da vmes počnem vse ostalo. Pišem, kuham, berem, pomivam, se pogovarjam s fanti, se skrivam z mačkom, mislim na mamo, namesto da jo pokličem, igram solitaire na računalniku in ves čas poslušam muziko. Kadar je ne poslušam in ko ni več drugih interakcij, torej preden zaspim, pomislim na besedo, ki je še zmerom nisem prevedla in si hitro naštimam film ali serijo, da malo odmislim, preden zaspim. Ker beseda lahko počaka. Ker datum za končat, kar delam, še ni blizu in ker stavek, ki bo vseboval to pravo besedo očitno še čaka, čakam jaz, moram počakat, lahko še počakam, etc.

Na tem mestu je konec odprt.

II.

Tega drugega dela ne bi nikoli začela, če ne bi po naključju odprla knjige Mesto sanjajočih knjig Walterja Moersa v slovenskem prevodu Stane Anželj. Spet sem začela brat na glas sinu pred spanjem, ker se mu je spet obnovil strah pred spanjem, strah pred smrtjo, strah pred temo in podobnimi pošastmi. Zdaj sva pograbila to zgodbo. Noro je, da sem že takoj, ko začnem brat to zares debelo knjigo, teleportinarana v svet bitij iz knjižne dežele, on pa zaspi v momentu. Zgodba poskrbi za 2 muhi na 1 mah. Najbrž ta digresija moti, ampak se bom vrnila na pot, samo povedat moram to, da na začetku pripovedovalec reče horor vacui, izgovori to strašnost prazne strani, ki strmi v avtorja in ga sili v pripoved in ga obenem odbija od tega skoka v pisanje. Preden se odpravi v mesto, ki živi med knjigami v vseh možnih pomenih te besedne zveze, prebere pismo, ki mu ga je pokazal njegov pesniški boter Dancelot, tik preden je pri osemstooseminosemdesetih letih umrl in ko tako leži na smrtni postelji Blagoradu Basnodolskemu, pripovedovalcu, še pove za to pismo in kako mu je način pisanja v momentu spremenil življenje in odnos do ustvarjanja.  Pismo naj bi Dancelotu namreč poslal nek mlad genialni pesnik, da bi ga usmeril ali mu vsaj pritrdil, da je na pravi poti do kariere. Sploh ni bistvena vsebina, bolj gre za to, da naj bi bilo pismo na 10 straneh tako genialno napisano, da vsakršne človekove težnje po pisanju povsem odpovejo, po tem ko naleti na nekaj, kar je spisano tako brezhibno. Skrivnost ni v zgodbi, ampak v besedah, ki pripovedovalca potegnejo iz recimo temu »pesniške krize«, ali pa mu jo nasprotno, povzročijo. Dancelot se je po prebranem namreč odločil, da ne more nadaljevat s pisanjem. Ampak po drugi strani precej preprost stavek na koncu pisma, Tukaj se zgodba začne, v Blagoradu vzbudi željo po pisanju. Zaveže si culo, zapusti Grad Lintvern in se odpravi v Bukvano.  

Mogoče sem si to razložila spet čisto po svoje in po svoji obveznosti. Ker sem vedela, da moram nekaj napisat, ne samo o tem razmišljat.

In spet sedim pred računalnikom in skačem od Walta do tega teksta. In se ob tem zavedam, da ne zmorem pojasnit, kakšni problemi nastajajo pri prenašanju verzov iz nekega davnega obdobja tega pesnika v današnji čas, ki je precej drugačen. Vem samo, da so. To svoje delo jemljem absolutno resno in si ne dopuščam preveč spodrsljajov, čeprav zmeraj so, da ne omenjam resnejših napak. Vsako besedo, čeprav jo recimo da poznam, preverim. Najprej v slovarju, potem v tihem ponavljajočem ritmu sama zase, ko je beseda, ali več besed, vpeta v stavek. Šele takrat zapustim en verz in se odpeljem k drugemu. Pri tem večkrat pomislim na avtorja, tokrat Whitmana, kako je recimo na celoten kompleks pisanja gledal sam. Je bil vehementen ali razmišljujoč? Čeprav glasno poje večno dopolnjujočo pesem listja trav, je bil morda bolj tih in zadržan, kot se zdi na prvi pogled? Ko vedro analizira tragično pokončane mornarje in vojake po kakšni bitki na morju, ali ko ti dopoveduje, da ni samo eno z vsem, ampak da je le en sam atom od vseh ostalih, neštetih? Kaj je razmišljal in ne zapisal, ko je strmel v nočno nebo in vesolje za njim? Kaj je obdržal zase? Za katere povezave ni našel besed? Je res mislil, da smo vsi enaki in da se zares na koncu spet srečamo?

Zdi se mi, da ja, da se srečamo. Ampak šele, ko odprem knjigo. Ker na obdobja, ko prevajam, ko prenašam pesnika in njegovo besedno polje v svojega, ostaja le medel spomin, ne glede na to, kako intenzivni so bili momenti zavedanja, da sem se neverjetno, a zlahka, nekako teleportirala nekam, kamor si nikoli ne bi mislila, da bi se lahko. Medel spomin na ta občutek mi ostane po branju česarkoli. Vse ostalo ostane v etru. Torej, ne da bi se srečali, smo ves čas povezani. Tudi tako se da razmišljat, in to mi je v uteho.

Čaka me še nekaj Whitmanovih pesmi. Ne vem, če je naloga opravljena. Niti, če mi bo pisanje všeč. Je pa element nekega časa. In tudi ta konec ostaja odprt.

III.

Zato ni konec, zato nadaljujem. Z leti se človek nauči, da stvari pravzaprav niso nikoli zares zaključene. No, mogoče ne vsak človek, mogoče se nekdo s tem niti ne ukvarja, ampak zagotovo je nekaj ljudi, ki dvomijo v poslednje. Ne pravim, da Whitmana zadosti poznam, ampak če samo način pisanja neskončnih Leaves of grass pogledam od blizu in ne površno, potem ja, je bil eden teh ljudi. Ker je premleval za stoletja nazaj in za stoletja naprej.

Ko v pesmi To You reče:

Whoever you are, I fear you are walking the walks of dreams,

I fear these supposed realities are to melt from under your feet and hands ....

Whoever you are, now I place my hand upon you, that you be my poem ...

mu brez pomisleka verjamem. To reče tako samoumevno, da zares slišim, kako ostane od človeka ob meni zgolj šepet, ki izgovarja resnico, ki jo lahko najdem le v pesmi. Veliko je resnic. In gre samo za to, da je resnica v resnici samo stvar izbire, se mi zdi. Podobno, kot je s svobodo. In če ju združiš, je rezultat svobodna izbira. Lahko se temu reče poenostavljanje, ampak v tem momentu temu verjamem.

Muzika se je vmes zamenjala. Phillip Glass, kot ga predeluje Max Cooper in izvaja Bruce Brubaker, naloopan komad The Poet Act. Da se nekoliko bolj pomudim pri tem, kar se mi premetava po mislih, da polovim tiste fragmente, ki so del tega eseja in ne toliko zunanje resničnosti. Ker si medtem, ko to pišem, z mano na Stražarjevi. Na obrobju Ljubljane. Zelo blizu Žal. Ker so poletne počitnice, ker je vmes nastal že pozni avgust, prevajam, razmišljam in pišem, medtem ko smo se že vsi z različnih koncev nakapljali v našo hišo. V kuhinji teče voda, na štedilniku pa voda v loncu še ni zavrela. Prevajam pesem To You. In pišem tebi. Muzika je bolj za podlago in da daje ritem tistim bistvenim fragmentom, ki jih ne zreducirajo prej našteti šumi.

Muziko imam zato, da si zaupam, medtem, ko pišem. In tudi sicer. Da znosneje preživim. Muziko imam med delom zato, da verjamem temu, kar je napisal Whitman in potem še sebi. Ker samo tako boš vedel, da si vključen. Da lahko rečem nekaj kot v pozdrav.