Ljubljana, moj zakotni Babilon

Leta 2005 je izšel moj esej z naslovom “Gained in Translation” (Pridobljeno s prevodom) ki je, kot mi je povedalo več učiteljev, za nekaj let postal tako rekoč stalnica uvodnih predavanj pri pouku prevajalstva v teh krajih. Začel se je z anekdoto o mojem spodrsljaju in zadregi v prvih mesecih romance z bodočim možem:

V zgodnjih jutranjih urah nekega aprilskega dne leta 1992 sem imela randevu s svojim ljubimcem na daljavo, Alešem, na Piazzi Navona v Rimu. Pripotovala sem s čezoceanskim letom z newyorškega letališča JFK, on pa z vlakom iz Slovenije, na novo ustvarjene severovzhodne sosede Italije. Ko sem sedela na klopi pod Berninijevo Fontano dei Fiumi in čakala, da se bo prikazal, sem odprla knjigo, ki sem jo začela brati prejšnji večer v letalu: Immortality (Nesmrtnost) Milana Kundere. Čeprav se je morda težko zatopiti v zgodbo namišljenih ljubimcev, medtem ko sredi prazne piazze čakaš, da se bo pojavil tvoj resnični ljubimec, sta bila Kunderov pripovedni zamah in njegova izvirnost tolikšna, da sta me potegnila vase. Prebrala sem eno poglavje – tisto, ki se konča s prizorom, ko Paul hiti v bolnišnico k Agnès v obupni želji po zadnjem poljubu – in sem ravno obrnila list, da bi se lotila naslednjega, ko sem zaznala, da je ob meni na hladni klopi še nekdo, in začutila dotik roke na svoje križu. Ozrla sem se in zagledala obraz svojega ljubimca, nič več na daljavo, ki je zrl v mojega.
V tistem trenutku sta se Kunderova Paul in Agnès razblinila v svetli, s soncem obsijani trg. Aleš se je, nezavedno nadaljujoč Paulov namišljeni vzgib, sklonil, da bi me poljubil. […] A ravno ko so se njegove ustnice približale mojim, se je ustavil in presenečeno kriknil.
»Čakaj,« je rekel in pokazal proti knjigi, ki jo je opazil v mojem naročju.
Sklonil se je in segel v potovalko, ki jo je bil odložil na tla poleg sebe. Nekaj trenutkov je brskal po njej, potem pa potegnil ven svojo knjigo.
»Poglej,« je rekel zmagoslavno.
Njegova je bila broširana, moja pa trdo vezana, in podobi na naslovnicah sta bili različni, vendar ujemanja ni bilo mogoče spregledati. Knjiga, ki jo je Aleš podržal proti meni, je imela naslov Nesmrtnost in jo je napisal nihče drug kot Milan Kundera. Aleš je položil svojo knjigo na mojo, z rokama objel moj obraz in se zastrmel vame s svojimi melanholičnimi vzhodnoevropskimi očmi.
»Isto knjigo bereva,« je zašepetal.
Njegov obraz je bil tako blizu mojega, da sem čutila na koži vročičnost njegovih besed, in od vsega, kar bi lahko v tistem trenutku rekla, od vseh stavkov, ki bi jih lahko zamrmrala ali zavzdihnila ali zaječala, sem odgovorila tole:
»Samo da jo ti bereš v prevodu.«

Nimam navade tako na dolgo citirati same sebe, toda od tistega dne je minilo mnogo let in preteklo veliko vode pod Plečnikovim Tromostovjem v Ljubljani, kjer živim zadnjih trideset let. Oba sta že umrla, moj čudoviti mož pred sedmimi leti, zdaj, v pravkar minulem poletju, tudi Kundera. Mnogi vidiki Amerike, ki sem jo zapustila pred približno tremi desetletji, in Evrope, v katero sem prišla, so danes komaj prepoznavni. Upanje tistega časa po padcu Berlinskega zidu, ki se je porajalo celo sredi nasilnega razpadanja Jugoslavije, je zamenjal nekakšen kaotičen in nepremagljiv brezup. Pa vendar, ko sem po vseh teh letih, vseh teh spremembah pripovedovala to sramotno zgodbo svojemu sinu in njegovemu dekletu, ki sta oba predana Evropejca, oba v večji ali manjši meri poliglota, sta se jima v grozi povesili čeljusti in zavedela sem se, da moja pišmeuhovska ameriška naivnost (ali bolje, neumnost – saj ni druge besede za to) še vedno lahko šokira in deluje kot opozorilna zgodba o provincionalizmu enojezičnih kultur.

V nadaljevanju je esej predstavil pregled prevajalskih postopkov (dobesedni prevod nasproti svobodnemu, domačenje nasproti tujčenju), nekaj pomembnih točk iz zgodovine prevajanja in njenih najzanimivejših figur (odprti pristop Ezre Pounda k prevajanju in njegovo slavno dogmo – »Naredite jih nove!« – nasproti zadrtemu stališču Vladimirja Nabokova, da samo dobesedno prestavljanje šteje za verodostojen prevod, ter njegovemu omalovaževanju dela sodobnih komercialnih prevajalcev: »... zmazek kakšnega šolarja bi bil manjše norčevanje iz izvirne mojstrovine ...«) ter nespodbudno primerjavo ameriške in britanske dokaj žalostne založniške statistike (prevodi zajemajo okrog tri odstotke v teh državah izdanih del) nasproti prijaznejšemu odnosu celinske Evrope do drugih književnosti.

Se je v minulem razburkanem, skoraj polstoletnem obdobju glede tega ožjega področja – glede jezika, književnosti, prevajanja – kaj spremenilo? Morda celo izboljšalo? No, za začetek, jaz sem se; dragi bralci, zagotavljam vam, da zdaj nikakor ne bi mogla izreči česa tako bedastega. Po nekaj desetletjih dela kot prevajalka (iz slovenščine v angleščino) in pisateljica (katere dela pogosto prevajajo iz angleščine v druge jezike) se globoko zavedam bistvene vloge prevajalca v književnosti in drugih umetnostih ter pravzaprav v življenju nasploh. Andrej Ilc, moj urednik v ljubljanski založbi Mladinska knjiga, mi pravi, da se nisem spremenila na bolje samo jaz, ampak tudi britanski in ameriški založniški trg, da nista več tako trmasto enokulturna, da so se tisti grozni trije odstotki podvojili na gromozanskih šest odstotkov (čeprav hiter pogled v Google tega ne potrjuje). Za primerjavo: povedal je, da je med 40 in 60 odstotkov v Sloveniji izdanih del prevedenih iz drugih jezikov, in čeprav bi nekateri kulturni imperialisti morda rekli, da to samo kaže, kako majhna, neznatna država je Slovenija in kako majhen, neznaten jezik in literarno sceno imamo, se, dovolite mi, s tem ne strinjam. Slovenski bralci (in pisatelji)  imajo v svojih knjigarnah in knjižnicah vsaj dobršen del literarnega sveta, če že ne celega (in da ne omenjam celotnega filmskega sveta v njihovih kinematografih in na festivalih). Ob zavzetih bralcih, ki jih srečujem v Ljubljani, mestu, ki je v tem pogledu bolj kozmopolitsko od New Yorka, me dostikrat obide sram. Tako dobro se spoznajo na delo novih pisateljev z vsega sveta, vedo, kdo je in kdo ni uspešen v drugih evropskih državah od vzhoda do zahoda, in ne samo v evropskih državah, seveda, tudi v Ameriki in drugih, še bolj daljnih deželah. Tako široko in raznoliko znanje običajno srečaš samo med poznavalci in strokovnjaki v dominantnih jezikovnih kulturah, kot je Amerika.

In še nekaj občutljivejšega: v vseh teh letih se je moje razumevanje kulturnih polov sveta in njihovih relativnih ravni prodornosti, raznolikosti in tolerantnosti skoraj postavilo na glavo. Ko sem se leta 1993 preselila iz New Yorka v Ljubljano, sem se počutila, kot da sem bila vržena iz absolutnega središča sveta – Babilona brezmejne kulture in bogastva in greha, kjer mrgoli ljudi z vsega sveta, kjer vse brbota od njihovih številnih jezikov in kuhinj – v njegovo popolno nasprotje, neko pusto, brezbarvno, nazadnjaško zakotje, tako majhno, da Bog nemara sploh ne bi opazil, če bi njegovi prebivalci gradili drzen stolp, ki bi grozil, da se bo zaril v nebesa. V nekem zgodnjem intervjuju, preden je zavladala politična korektnost, sem se v odgovoru na vprašanje, kaj iz domovine ali vsaj iz New Yorka najbolj pogrešam, provokativno pošalila: pedre in eksotično hrano. To ni bila žalitev. Predtem sem živela v obeh gejevskih prestolnicah Amerike, zato sem pogrešala zabavo, draž, samopodcenjevalni humor. Pa vendar sem v relativni marginalnosti in uniformnosti Slovenije in njene prestolnice Ljubljane sčasoma odkrila drugačno zabavo in draž, skriti tik pod površjem. Slovenski jezik ima nad petdeset narečij, kar je evropski rekord glede narečij na kvadratni kilometer. Tu so vse nemške besede, izposojene v avstrijski imperialni preteklosti, pa celo turške besede, izposojene v osmanski preteklosti. Pa mnogojezičnost in igrivo menjavanje registrov, podedovano iz novejše jugoslovanske preteklosti, ter celo zveriženi, rigajoči, okleščeni ljubljanski sleng, zaradi katerega so moji otroci v najstniških letih postali zame tujci. Skratka, odkrila sem raznolikost in bogastvo, ki si ju ne bi mogla nikoli zamisliti.

To besedilo pišem med potovanjem iz Ljubljane v Benetke in naprej, z vlakom v Ženevo na obisk k sinu in njegovemu poliglotskemu dekletu, ki sta bila tako šokirana nad nerodnimi romantičnimi začetki moje ljubezenske zgodbe. Vsakokrat ko se vlak bliža postaji, jo napove posnetek uradnega digitaliziranega ženskega glasu.

Prossima fermata: Domodossola.
Prochain arrȇt: Domodossola.
Nächste Haltestelle: Domodossola.
Next stop: Domodossola.

Domodossola je na pol poti, potem pridejo Sion in Brig in Lausanne. Ko ure potovanja minevajo in se postaje množijo, postane ta mantra skoraj komično, na pogled odvečno, poetično ponavljanje: štiri uvodne besedne zveze in za vsako ena sama nespremenljiva beseda: vedno enako krajevno ime (samo pri velikih mestih, kot sta Milano ali Ženeva, so jezikovni imperialisti preoblikovali lastno ime v skladu s svojimi kulturnimi in izgovornimi potrebami). Zdaj sem prišla tudi do polovice svojega večjega potovanja, svojega življenjskega potovanja – prvih enaintrideset let v Združenih državah, deželi z najdominantnejšim jezikom na svetu, in drugih enaintrideset v Sloveniji, državi z enim najmanj dominantnih jezikov na svetu, skoraj skrivnim jezikom. Pol-pol bitje sem, ne jasno razdeljeno – vodoravno čez pas ali navpično od vrha do tal –, ampak nekakšen palimpsest, razplastena in multipla identiteta, delno izvirnik in delno na poti pobrani prenosi, vrsta uvodnih fraz in različnih melodij, na koncu ali v sredini ali nemara prav na začetku pa ena sama, vedno enaka, nespremenljiva beseda.

Domodossola, Domodossola, Domodossola.

Postala sem ne samo prevajalka, ampak prevod sam.