Domišljijski svetovi onkraj pomaranče in zlatoroga

Ali zakaj so prevajalci tudi v dobi umetne inteligence nepogrešljivi

Ko sem se ob premišljevanju o potencialni temi tega eseja vprašal, ali moje domače mesto Ljubljana vpliva na moje prevajalsko delo, mi sprva prav nič ni padlo na misel. Kaj pa kakšen uvodni citat, ki bi pritegnil bralčevo pozornost? Pa poglejmo, kaj pravi ChatGPT: »Ali obstajajo citati, v katerih sta prevajanje in mesto povezana?« Odgovor chatbota sprva zveni precej obetavno: »Da, enega znanih citatov je napisal Franza Kafka: Prevajati vselej pomeni prenašati eno mesto v drugo, enemu jeziku vsiljevati drugega.« Toda po mojem začetnem navdušenju, sem postal skeptičen: je Kafka res to rekel o prevajanju? Izkazalo se je, da te besede niso ne od Kafke ne od kogar koli drugega. Še en dokaz, da umetna inteligenca včasih iz vseh drobcev informacij, ki jih najde na spletu, sestavi nekaj, kar zveni zelo pametno, a se izkaže za laž. Ob odgovoru ChatGPT-ja, ki je na prvi pogled videti tako obetaven, sem moral pomisliti na nekatere svoje študente, ki jim ta kritična distanca manjka in pri svojem raziskovanju pogosto ravnajo brezbrižno, v smislu: če piše na internetu, potem bo že držalo. Ali bi res vsi preverili resničnost odgovora? Žal za nekatere nisem povsem prepričan ...

Ker chatbot tokrat ni dokazal svoje (umetne) inteligence, sem ponovno razmislil o prvotnem vprašanju in prišel do naslednjega zaključka: ne, za moje prevajalsko delo ni pomembno bivanje v Ljubljani. Če v Sloveniji obstaja kakšen kraj, ki bi mi lahko služil kot navdih, so to predvsem čudovite gore te alpske dežele. Kajti zadnje tri knjige, ki sem jih prevajal, se vse odvijajo v gorah. Potem ko sem v nemščino prevedel kultno knjigo Pot slovenske alpinistične legende Nejca Zaplotnika, sem se povzpel med poznavalce gorniške literature. V majhni Sloveniji hitro postaneš strokovnjak, tako rekoč skoraj čez noč. Nekako takole gre: cenjena kolegica vpraša, morda ne ravno na ta način, vsekakor pa mi poboža ego: »Lars, ti si planinec. Ali ne bi prevajal Zaplotnikove Poti? Mislim, da si prava oseba za vzpon na ta zahtevni literarni vrh.« Da sem polaskan takrat odgovoril z JA, sem obžaloval šele v nekaterih trenutkih frustracije, ki jih poznajo vsi prevajalci, namreč ko iskanje rešitve za kratek odlomek besedila požre po več ur in bi knjigo najraje zalučal skozi okno ali, če ostanem pri gorski prispodobi, s triglavske severne stene.

Novo pridobljeni status strokovnjaka za gorniško literaturo, ki mi ga je prinesel prevod te v Sloveniji izjemno priljubljene knjige, mi je odprl vrata še k dvema drugima knjižnima projektoma istega žanra. Najprej k potopisnemu romanu Apalaška pot, za katerega je avtor Jakob J. Kenda prejel nagrado za najboljši literarni prvenec in v katerem Kenda na zelo slikovit in duhovit način opisuje svoja doživetja na 3500 kilometrov dolgi pohodniški poti po vzhodnem delu ZDA, ki jo je kot prvi Slovenec prehodil od začetka do konca. Temu pa je sledilo delo Transverzala istega avtorja, ki bralca popelje na 1200 kilometrov dolgo slovensko krožno planinsko pot. Če se še enkrat vrnem k vprašanju o prevajalčevi vezanosti na kraj bivanja, si upam trditi, da je obe knjigi, ki se dogajata v Sloveniji, mogoče adekvatno prevesti le, če natančno poznaš lokalne gore in si jih izkusil na lastni koži. Če nisi nikoli obiskal te posebne pokrajine in se povzpel na katerega od omenjenih vrhov, ob tem pa grozno trpel in hkrati doživljal ekstatično radost, se ni mogoče vživeti v vznesene opise narave in planinskih poti pri obeh avtorjih, s tem pa besedil ni mogoče ustrezno poustvariti v tujem jeziku.

Poleg tega ti prevodi podajajo tudi številne argumente za tezo, da mora imeti dober prevajalec ne le bilingvalne, temveč tudi bikulturne kompetence. Besede pač ne obstajajo v brezzračnem, sterilnem prostoru in nimajo stalnega pomena, neodvisnega od konteksta, v katerem jih uporabljamo, kot sugerirajo spletna prevajalska orodja, ki temeljijo na vnaprej programiranih algoritmih. Da lahko besede zaživijo v ciljnem jeziku, potrebujejo okolje, v katerem lahko dihajo. Šele z neposrednim kontekstom, v katerega so vpete, v zavesti bralcev oblikujejo svoj pomen. V nasprotju s strojem se prevajalec zaveda, da so slovarski pomeni sprva le potencialni in v bralčevi domišljiji zaživijo šele z jezikovno rabo, ki je prilagojena vsakokratnemu kontekstu. Tako na primer obstaja več nemških izrazov za gorski greben (nem. Gipfelgrat), ki glede na svojo obliko priklicujejo precej različne vizualno-prostorske asociacije in niso sinonimi. Ob gorskem hrbtu (nem. Bergrücken) si predstavljam precej zaobljen kopast vrh, ki se rahlo spušča na obe strani, medtem ko beseda greben (nem. Kamm) vzbuja podobo vodoravno potekajočega, nazobčanega skalnatega pasu, iz katerega se v globino strmo spuščajo prepadne stene. Ozek greben pa imenujemo rob (nem. Kante), in če je še posebej oster, govorimo o razu (nem. Schneide).

Nenehno pa se dogaja, da je nekatere besede ali celo odlomke iz izvirnega jezika težko poustvariti v ciljnem jeziku, saj se pogosto predstave bralca prevoda, shranjene v spominu, ki se aktivirajo ob branju določene besede, ne ujemajo s predstavami bralca izvirnika. Dober primer za to lahko najdemo v prvem poglavju knjige Pot, v katerem avtor opisuje, kako je v otroštvu med bolnišničnim bivanjem kot edini otrok na oddelku dobival banane in pomaranče, ne pa slastnih žemljic kot drugi mladi pacienti (ker je namreč oboleval za celiakijo). Ker si je tako zelo želel žemljic, druge otroke pa je pritegnilo njegovo sadje, so za hrbtom bolnišničnega osebja organizirali barantaško izmenjavo: za dve banani ali za eno banano in eno pomarančo je dobil eno žemljico. V slovenskem izvirniku se ta odlomek začne takole: »Spominjam se […]. Takrat je bilo še težko za sadje […].« Zaplotnik je to besedilo napisal v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila Slovenija še vedno del socialistične Jugoslavije. Predvideval je, da bodo slovenski bralci prepoznali to referenco, ki meri na takratno pomanjkanje ponudbe tropskega sadja. Nasprotno pa nemški bralci (vsaj tisti, ki niso živeli v socialistični NDR) na podlagi dobesednega prevoda ne morejo samodejno ugotoviti, na kaj avtor meri, ko pravi, da je bilo takrat še težko za sadje. Da sem zapolnil to kulturno vrzel, sem dodal pojasnilo: »Spominjam se ... V takratni Jugoslaviji je bilo sadje še redka dobrina.« Z jasno označitvijo Jugoslavije kot davno preteklega obdobja je nemški bralec seveda prikrajšan za iluzijo, da se (miselno) nahaja z avtorjem v njegovem času, a ker je od izida izvirnika minilo že več kot štirideset let in ker tudi slovenski bralec ta odlomek bere retrospektivno prek uvodnega »spominjam se« in sledečega »takrat«, se mi je zdel ta precejšen poseg v besedilo upravičen.

Zlasti pri literarnem prevajanju, kjer gre za to, da bralca prestaviš v tuje svetove, je treba paziti, da ne pretiravamo s prilagajanjem ciljnemu občinstvu. Da bi lahko podoživeli izvirno kulturo, se dandanes v prevajalski praksi običajno ohranja nekatere potujitvene elemente ali realije (npr. imena krajev in jedi). Odločilno vprašanje se vselej glasi, kje potegniti mejo, saj se besedilo bralcu kljub temu ne sme zdeti preveč tuje. Pri primeru s pomarančami pa mi sploh ne gre za vprašanje, ali sem s svojim prevodom pri postavljanju meje našel pravo mero. Želim predvsem poudariti, da prevajalec pač ni stroj, ki ne sprejema individualnih odločitev in se v celoti podredi čim bolj dobesednemu prevodu. Kar zadeva proces razumevanja, prevajalci v nasprotju s poznejšimi bralci nismo »običajni« recipienti besedila. Zaradi naše poklicne etike, ki nam narekuje čim večjo zvestobo izvirniku, ne moremo težko razumljivega dela besedila kar preskočiti. Moramo se izpostaviti in sprejeti odločitev za določeno razumevanje nekega besedilnega mesta. Poleg tega moramo razmisliti tudi o tem, ali bomo ciljno besedilo prilagodili horizontu razumevanja ciljnega občinstva, zaradi česar bo morda treba kaj pojasniti, dodati ali izpustiti.

Pri prevajanju Transverzale, v kateri mrgoli aluzij na slovensko literaturo in ljudske pripovedke, je bila potrebna velika mera kulturne občutljivosti. V enem od poglavij se na primer pojavi legendarni lik zlatoroga, ob omembi katerega se vsakemu kolikor toliko izobraženemu slovenskemu bralcu pred očmi takoj odvije zgodba tega nacionalnega mita, namreč zgodba o veličastnem divjem belem kozorogu z zlatimi rogovi, stražarju rajskega vrta na Triglavu, ki mu po življenju streže divji lovec, zato iz besa vrt uniči in gorato triglavsko pokrajino spremeni v kamnito puščavo. Če ste dovzetni za takšne legende, lahko v razpokanih skalah še danes vidite sledove besnenja kozorogovih zlatih rogov. Vse to zazveni ob besedi zlatorog in se v nemščini izgubi, če bi se omejili na dobesedni prevod Goldhorn. Strojni prevajalnik ni sposoben prepoznati te dileme in opraviti inteligentne kontekstualizacije, saj mu manjkata dve ključni (človeški!) vrlini: ustvarjalnost in odgovornost. Na vprašanje, ali naj prevajam dobesedno ali prosto ali pa naj raje izberem srednjo pot, nikoli ne morem odgovoriti posplošeno, temveč vedno le glede na situacijo, v smislu določene strategije reševanja problema, pri kateri moram uravnotežiti zvestobo izvirniku, zahteve naročnika (npr. zahtevo založbe po posodobitvi odlomkov, ki zvenijo zastarelo) in domnevna pričakovanja ciljnega občinstva. Seveda je treba umetni inteligenci priznati, da se je sposobna učiti, vendar dvomim, da si bo v bližnji prihodnosti pridobila nekaj podobnega poklicni etiki in se bo zavedala odgovornosti nenehnega pretehtavanja prevajalskih rešitev. Šele ko bo stroj začel zaradi neslavne nemške preteklosti mencati ob prevedku vprašanja »Ali ste ponosni, da ste Nemec?«, nas bo prevajalce moralo resno zaskrbeti za poklicno prihodnost.