UP

Žabarji. Tako nas, prebivalce Ljubljane, včasih imenujejo – zaradi močvirja na južnih obronkih mesta. Uradno pa smo »Ljubljančani«. Arogantni in nedostopni, kot pravijo. Mi pa menimo, da smo diskretni in uvidevni, kajti kako bi sicer lahko shajali drugi z drugim v velemestu, ki to objektivno gledano sploh ni. Slovenija je dežela pesnikov in samodržcev. Rokovski zvezdniki ali svetovno znani politiki se lahko mirno sprehajajo po ljubljanskih ulicah, saj jih nihče ne bo ustavil ali ogovoril.

Precej redko se zgodi, da bi bili v središču Ljubljane rojeni tudi tvoji starši ali celo ¾ starih staršev, kakor je to v mojem primeru. Družinske vezi so tako tesne kot geografske razdalje – živim le sedem minut peš od svoje mame. Naše biografije so dolgočasne: rojen-a v Ljubljani, osnovna šola v Ljubljani, gimnazija v Ljubljani, študij v Ljubljani … običajno se Ljubljančani večkrat preselimo, a kakovost bivanja je tako visoka, da se le neradi izselimo iz svojega mesta, v katero bi se toliko ljudi z veseljem priselilo – iz vse Slovenije in pol Balkana, se včasih zdi … Sama sem se preselila približno petkrat. Majhne geografske variacije na isto temo, pa vendar tako zelo različne – edini trajni kraj je ostala noč, v kateri sem prevajala.

V času mojega otroštva je bila Ljubljana prestolnica megle. Mesto leži v kotlini, ki jo obdaja močvirje, kurili pa so s slabim jugoslovanskim premogom. Megla je bila gosta kot mleko in okrog cestnih svetilk se je obarvala oranžno. Premogove delce si ne le vohal (njihov vonj se ti je zažrl v lase in obleke, podobno kot cigaretni dim, ki je bil tako tipično jugoslovanski), temveč celo videl. Tudi sicer je bilo vse zeleno-oranžno, kar mi že takrat ni bilo všeč, čeprav sem se v to okolje rodila. Dolgo sem bila prepričana, da je bila to pač jugoslovanska estetika, a ko sem videla fotografije iz otroštva prijateljice, s katero sva si v Tübingenu delili študentsko stanovanje, sem mnogo pozneje dojela, da so bile to očitno tipične barve 70-ih let v celotni Evropi. Kot otrok pa nisem opazila, da je število prebivalcev med leti 1970 in 1980 naraslo s 180.000 na 260.000. Zgodilo se je neopazno, vsaj z moje strani. Le še kakih 40.000 se jih je odtlej priselilo.

Sicer pa se mi zdi, kakor da se je mesto skrčilo – na starih fotografijah vidimo Stari trg, po katerem vozijo avti, ob robu ulice pa so avtomobili še parkirani. Sedaj je tam komaj dovolj prostora za mize restavracij. Čez tromostovje so vozili avtobusi, dandanes pa je tam komaj dovolj prostora za (premnoge) turiste, ki obiščejo Ljubljano. Mogoče je bila ena od posebnosti socializma prav ta, da so komunistični veljaki znali uživati življenje in so to privoščili tudi svojim sodržavljanom in sodržavljankam. Nekaj podobnega se dandanes dogaja v Ljubljani – nepremičninska mafija nam sicer ne dopušča, da bi si v Ljubljani kupili stanovanje po dostopni ceni, dovoli pa nam, da v mestu s številnimi novimi mostovi in galerijami za 360 % povečano pešcono in uživamo v nagnetenih uličnih gostilnicah. Kljub vsemu imam svoje rojstno mesto rada, pohajkujem po njegovih ulicah kot turistka, delam in klepetam v kavarnah ... Ljubljana je prav zares mesto pešcev, kakor si je to nekoč zamislil arhitekt Jože Plečnik (1872–1957). Zamislil pa si je tudi stopnice NUK, ki simbolizirajo, kako se človek s pomočjo branja knjig lahko povzpne iz teme nevednosti v svetlobo »razsvetljenja«. Temne, težke granitne stopnice vodijo do čitalnice, obsijane s svetlobo, ki preseva skozi okna, ki segajo čez štiri nadstropja.

Ljubljana je bila nato dejansko moj prvi prevajalski delodajalec. Natančneje: Oddelek za protokol in mednarodne odnose Mestne občine Ljubljana. To so bili še časi korespondence po faksu. Vse, kar sem prevedla, so na drugi strani prebrali in nemudoma vrgli v koš. Takrat sem sklenila, da bom prevajala le še knjige, nekaj, kar ostane. Do pisarn so vodile stare stopnice, mimo doprsnega kipa najslavnejšega ljubljanskega župana Ivana Hribarja (1851–1941). Odtlej prevajanje vidim kot vzpenjanje po stopnicah, a ne bi rada te metafore prignala do skrajnosti.

Dobesedno vzpenjanje po stopnicah pa je spremljalo prvo oddajanje rokopisov prevedenih knjig, ki jih je bilo ob koncu 90-ih let treba oddati na disketi in natisnjene na papir. Dvojno razbijanje srca: zaradi pričakovanega odziva urednikov in zaradi samega vzpenjanja po stopnicah (v tistem času vselej z dojenčkom v naročju). Obdobje politične tranzicije iz socializma v kapitalizem bi morda lahko povzeli tako, da so v prostore malih, novih založb, ki so nastale tik pred ali tik po osamosvojitvi, večinoma vodile stopnice, medtem ko so nekdaj državne, potem pa divje privatizirane velike založbe (ki so med tem postale d. d.) imele dvigala.

Ljubljana je zame resnično mesto prevajalk in prevajalcev in to v več pogledih. Tu je sedež Društva slovenskih književnih prevajalcev, do katerega prav tako vodijo lepe stare lesene stopnice in čigar članica sem že več kot dvajset let in do katerega čutim globoko pripadnost. Od samega začetka sem se v tem društvu počutila dobrodošlo, predvsem s strani prevajalk in prevajalcev z enako jezikovno kombinacijo. Lučka Jenčič me je vzela pod svoje peruti, mnogo bolj izkušeni kolega Štefan Vevar me je vedno obravnaval brez vzvišenosti. Gre za društvo brez škandalov (kar je v Sloveniji precej redko), ki prireja prireditve na visoki strokovni ravni in v duhu medsebojnega spoštovanja. Društvo, polno zaleta, predvsem s strani sedanje predsednice Tanje Petrič in podpredsednika Iztoka Ilca. Zato mi prav posebej veliko pomeni, da so me kolegice in kolegi, ki jih tako cenim, v preteklosti predlagali ali odlikovali s katero od nagrad. Njihovo pozitivno mnenje mi pomeni več kot vse drugo.

Ljubljana je mesto prevajalk in prevajalcev tudi zato, ker je tu tudi Oddelek za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddelek je član uglednih mednarodnih mrež, kot sta EMT in EMCI. Gre za enega najboljših študijskih programov za usposabljanje mladih prevajalcev in tolmačev. Oddelek je moj delodajalec že več kot 22 let. Moj življenjepis je navidez preprost in zaznamovan z dolgimi obdobji pripadnosti, pa vendar je to povezano s svobodo, ki mi jo ta delodajalec naklanja. Svobodo, da odidem in sodelujem pri drugih projektih, kakršen je gostovanje Slovenije na Frankfurskem knjižnem sejmu, pa vendar se vedno znova vračam v predavalnice. Študente obravnavam kot bodoče kolege – v Bruslju dejansko sedimo skupaj v tolmaški kabini, pri čemer so oni dosti boljši od mene, ki se jim pridružim le občasno ...

Born or made. To je večno vprašanje izobraževanja tolmačev. Velja pa tudi za književne prevajalce. Talent je ključnega pomena. Prepričana sem, da je prirojen in da tudi brez univerzitetne listine lahko odlično tolmačiš in prevajaš književnosti. Globalni, ne le slovenski univerzitetni sistem žal podpira mediokriteto in nima razumevanja za genije. Poleg tega je naš program usmerjen v izobraževanje strokovnih prevajalcev in konferenčnih tolmačev za potrebe institucij EU, ker pa so med kolegicami in kolegi predavatelji tudi številni književni prevajalci, vendarle vedno znova organiziramo manjše ali večje projekta s področja književnega prevajanja.

Študentom lahko le pomagamo, da razvijejo svoj talent, da znajo najti (spletne) vire, in lahko jim nudimo priložnost, da pridejo do založbe za prvi književni prevod. V vseh teh letih se je zvrstilo veliko nadarjenih študentk in študentov, a na tem mestu bi izpostavila Stano Anželj, ki je bila že od prvega letnika dalje pravi prevajalski »čudežni otrok« – domiselna, jezikovno spretna in hkrati nadvse precizna. Ko mi je založnik ponudil prevod več del Walter Moersa, sem predlagala, da jih prevede ona, jaz pa bi prevod pregledala. Prevod, ki ga omenja tudi Ana Pepelnik v svojem zapisu za projekt »Cities of Translators«, je bil preprosto genialen. Sama si nikakor ne bi mogla izmisliti toliko imen in se tako potopiti v te fantazijske svetove. Vedno sem vesela, ko so moji »učenci« boljši od mene.

Prav posebej pa me veseli to, da nam je v Ljubljani tudi zunaj univerzitetnih okvirov z velikodušno podporo Javne agencije za knjigo še pod direktorico Renato Zamida in sedanjo direktorico Katjo Stergar ter pod neutrudnim vodstvom Tanje Petrič uspelo izoblikovati nove talente na področju prevajanja iz slovenščine v nemščino – na tem mestu bi omenila samo tri imena, to so Liza Linde, Lars Felgner in Metka Wakounig (slednja živi na Dunaju).

Ljubljansko barje je očitno precej rodovitno.

O čem sanjaš kot otrok, ki prebiva v mestu, kamor bi se vsi rad priselili? O odhajanju. Rada imam Ljubljano, ki bi ji lahko rekli tudi Ljubljena, vendar se zlahka poistovetim z besedami protagonistke izjemnega romana Vseljivec švicarske pisateljice Ariane Koch: »Na splošno že vse življenje hlepim po odhodu, a vendar nikdar ne odidem. Na splošno že vse življenje mislim in govorim le o odhajanju, a sem še kar tu.«