Video | Naslednja postaja: LJUBLJANA

Prevajalska flankiranja po Ljubljani

© Matic Ačko

V Ljubljani so skozi stoletja bivali in ustvarjali številni prevajalci in prevajalke, ki prevajajo tako iz tujih jezikov v slovenščino kot iz slovenščine v tuje jezike in so s svojim delom pomembno sooblikovali identiteto mesta ter odločilno vplivali na razvoj slovenskega jezika in književnosti. Društvo slovenskih književnih prevajalcev, ustanovljeno 1. avgusta 1953,  se je ob svoji 70-letnici aktivnega delovanja, odločilo zasnovati ljubljanski »prevajalski sprehod«, ki bo obogatil tematske turistične poti po Ljubljani. Približno dve uri trajajoče »flankiranje« po ožjem mestnem središču, ki sta ga vsebinsko zasnovali licencirana turistična vodnica in vodnica interpretatorka Barbara Izlakar in predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev Tanja Petrič,  odstira značaj Ljubljane skozi obeležja in zgodbe, ki pričajo o bogati prevajalski in prevodoslovni dediščini mesta.

© Amar Trumić

V sklopu projekta »Cities of Translators« stopimo na vlak in izstopimo – tokrat ne pomotoma, kot znameniti James Joyce, ampak povsem namerno – na železniški postaji: LJUBLJANA. Od tod nas pot vodi po »prevajalskih postajah« najprej do Rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Prevajanje namreč stoji na samem začetku slovenskega jezika in literature. Že prve sledi slovenskih rokopisov kažejo na prevode – Brižinski spomeniki denimo vključujejo prevode različnih liturgičnih obrazcev. S prevodi pa se začne tudi slovenska tiskana beseda, saj so bile prve tiskane knjige ravno prevodi Biblije v času protestantizma, ki je vztrajal pri tem, da se mora vsak človek s Svetim pismom seznaniti v maternem jeziku. Rokopisna zbirka NUK sistematično hrani rokopisne opuse, arhive in zapuščine najpomembnejših slovenskih prevajalk in prevajalcev, ne le iz preteklih obdobij, pač pa tudi sodobnikov.

© Amar Trumić

Od NUK-a se podamo mimo znamenitih spominskih obeležji nekaterim vidnim prevajalskim in pisateljskim glasovom iz slovenske literarne zgodovine. Ustavimo se ob kipu razsvetljenca Valentina Vodnika sredi ljubljanske tržnice, krenemo do najznamenitejšega srečišča in središča mesta, Prešernovega trga s Plečnikovim Tromostovjem, in zavijemo na Stari trg do nekdanjega domovanja Lili Novy, pesnice, prevajalke in pomembne posrednice med slovenskim in nemškim kulturnim prostorom. Pokukamo tudi v delovno sobo znamenitega Shakespearovega prevajalca, pesnika in dramatika Otona Župančiča, ki je kot muzejska zbirka Mestnega muzeja Ljubljana na ogled v osrednji mestni Knjižnici Otona Župančiča, ter zavijemo za vogal k »prevajalskem deloholiku« in »cehovski legendi« Janku Modru, mdr. kultnemu prevajalcu Goethejevega Fausta, ki je za svoje prevajalsko delo prejel številne nagrade, med njimi kar dvakrat najvišjo stanovsko Sovretovo nagrado, in sicer za prevoda Pasternakovega romana Doktor Živago in Grassovega Pločevinastega bobna, leta 1989 pa še za svoje življenjsko delo. Moder je namreč prevajal iz več kot 20 jezikov; izšlo je več kot 500 njegovih knjižnih prevodov in prek 200 gledaliških in radijski del.

© Vid Brezočnik

Pot nas od Modra –, ki je deloval tudi kot zunanji urednik in lektor pri številnih slovenskih založbah – vodi do največje založbe med njimi, namreč do Mladinske knjige in mestne knjigarne Konzorcij. Mladinska knjiga s hčerinsko Cankarjevo založbo, obe ustanovljeni leta 1945, pa ni le največja slovenska založba, ampak tudi založba z najstarejšimi zbirkami prevodne literature, ki obstajajo še danes. Kot pove že ime, je v začetku izdajala predvsem knjige za otroke in mladino in že prva zbirka Sinji galeb, ustanovljena leta 1952, je vključevala prve knjižne prevode. Potem so v razdobju nekaj let nastale znamenite zbirke Čebelica, Odisej, Zlata ptica, leta 1956 pa tudi kultna zbirka Kondor, slovenski Penguin Classics, ki s svojimi doslej 370 izdanimi naslovi prinaša tako izvirne kot prevodne klasike.  

© Amar Trumić

Na koncu pa pristanemo v vili na Tomšičevi 12, kjer poleg Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN že od leta 1957 domuje tudi Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), ki trenutno šteje okrog dvesto članic in članov. DSKP je združenje prevajalcev leposlovja, humanistike in družboslovja, ki skrbi za ohranjanje visoke ravni prevajalskega dela, mreženje književnih prevajalcev in uveljavitev stroke. Je eden redkih prirediteljev javnih dogodkov, ki so posvečeni prevodni refleksiji, organizira mednarodne prevajalske simpozije, seminarje za prevajalce iz slovenščine v tuje jezike, se vključuje tudi v projekte medgeneracijskega sodelovanja in skrbi za prevajalsko rezidenco »Sovretov kabinet« na Dolu pri Hrastniku.  K vidnosti slovenskih književnih prevajalcev pa Društvo doprinaša tudi s podeljevanjem stanovskih nagrad in z zagovorništvom književnoprevajalskega poklica v javnosti.

Tukaj, na Društvu slovenskih književnih prevajalcev, se naše ljubljansko flankiranje zaključi – ali pa se, prav tu, v hramu prevajalstva, morda šele začenja ? – z vsakim novim prevajalskim glasom ... In spet skočimo na vlak ... in se z Joyceom odpeljemo ... na naslednjo postajo: ....